Življenje z robotom v žepu oziroma moje mnenje o HTC Desire in operacijskem sistemu Android

Redni bralci Digitalnega šepeta najbrž veste, da sem pretekla 3 leta digitaliziral svoj vsakdanjik s pomočjo operacijskega sistema iOS. A letošnja pomlad je bila mobilno pestra in Apple fanboyu v meni je zavladal geek. Podal sem se na avanturo z HTC Desirom in operacijskim sistemom Android. O mojih izkušnjah uporabe v preteklih mesecih si lahko preberete spodaj.

Vsak začetek je težak in prvi vtisi Androida 2.1 niso bili ravno pozitivni. Sistem je v primerjavi z iOS v določenih pogledih deloval neverjetno surovo. Zataknilo se je že pri osnovah.

Desire ima vgrajenih 512 MB spomina ROM in vsega dobrih 140 MB je prostih za namestitev aplikacij. Kar neverjetno je, da brez hekerskih posegov v sistem oz. rootanja, ni mogoče nalagati aplikacij na razširitveno kartico. Pregovorna svoboda pri uporabi je naletela na gluha ušesa tudi, ko sem želel preko wifija nuditi prenosniku povezavo v splet. Edina možnost je bila povezava preko modrega zoba in še to le za uporabnike operacijskega sistema Windows.

V teh dneh sem se mnogokrat spomnil na Symbian, za katerega sem že več krat rekel, da ga je povozil čas. A glej ga zlomka, ta isti Symbian je že od samega začetka nudil nalaganje aplikacij na razširitveno kartico in na novejših telefonih z wifijem tudi deljenje povezave! Če bi Symbian le imel še kaj visoko kategornih razvijalecev, bi se lahko v določenih pogledih še danes kosal z modermimi operacijskimi sistemi!

Ne obstoj plačljivih aplikacij na Android Market Placu je moje spomine na čas uporabe Symbiana samo še obudil. Odkar sem uporabnik iPhona sem na strani kot so Handango in PocketGear že skoraj pozabil! Prav hecno je, da lahko za telefon, ki ni uradno v prodaji v Sloveniji, kupujem aplikacije v uradni trgovini, dočim za Android ne morem...

Tudi o kvaliteti aplikacij na Android Marketu bi lahko povedal marsikaj, a naj se obregnem le o pomanjkanju vsakršnih smernic, kako naj izgleda  Android aplikacija. Mislim, da bi kljub prostosti pri Googlu morali podati vsaj neobvezujoča osnovna priporočila za izgled uporabniškega vmesnika aplikacij.

Ni presenetljivo, da sem telefon rootal po tretjem dnevu uporabe. Da bo pravici zadoščeno naj povem, da je seveda tudi moj iPhone v preteklih letih bil jailbreakan!

A ni vse črno, kar se ne sveti! Konec maja je Google splovil novo verzijo Androida, imenovano Froyo in oštevilčeno z 2.2. Z izejemo plačljivih aplikacij v slovenskem Market Placu je nova verzija operacijskega sistema odpravila glavne pomanjkljivosti sistema in omogočila, da sem na svoj Desire končno lahko namestil vse najnujnejše aplikacije. Čeprav je poseg v sistem bil še zmeraj potreben, saj aplikacije same po sebi, brez posodobitve, napredne funkcije shranjevana na kartico ne podpirajo. Poleg tega pa vse do avgusta HTC (in tudi noben drug proizvajalec Android telefonov) ni izdal uradne nadgradnje za Desire! In prav to je velika rak rana Androida. Pri posodobitvah operacijskega sistema so uporabniki prepuščeni na milost in nemilost proizvajalca. Lastniki HTC Hera bi znali o tem napisat cel ep! Še sreča, da obstaja ogromno zaledje Android fanatikov, ki so v teku pičlih nekaj tednov že skovali garažno verzijo Froya za Desire!

Kljub surovosti Androida 2.1, sem po dobrem mesecu uporabe začel resnično ceniti prednosti operacijskega sistema. Delovno uporabniške navade sem počasi spreminjal in vsak dan me je navdušil kakšen nov aspekt sistema. Kot uporabnik Gmaila sem bil izjemno navdušen nad vrhunsko Gmail aplikacijo in tudi Google Maps, ki omogočajo celo brezplačno glasovno navigacijo so daleč najboljši prav na Androidu.

A najbolj iztopajoča in navdušujoča razlika napram iOS so elegantno in premišljeno implementirana opozorila, ki za spremembo od tistih v iOS niso prav nič vsiljiva in nadležna! Sveži dogodki, emaili, smsi in ostali dregljaji se elegantno vrstijo v opozorilno vrstico na vrhu ekrana, ki je dostopna v skoraj vsaki aplikaciji in v vsakem trenutku. Urnebesno božansko!

Velikokrat opevana prednost pred iOS naj bi bila tudi večopravilnost, a je v tem pogledu iOS že nadoknadil zaostanek in vsaj kar se tiče uporabnosti Android večjih prednosti nima. Rekel bi, da prej povzroča resnični muktitasking negativne učinke na trajanje baterije, kot pa prinaša kakšno prednost. Nikoli si nisem mislil, ampak najbolj od vsega sem na Androidu pogrešal potisna opozorila (push notifications). Vzamimo za primer uporabo instantnega spročevanja. Odprt program, v ozadju, ki na 15 minut posodablja informacije požre veliko preveč baterije, da bi si ga lahko privoščil imeti odprtega v ozadju ves dan.

Zelo všečna je tudi pregovorna odprtost sistema, ki omogoča, da se aplikacije vsidrajo globoko v sistem in se povezujejo med seboj na nivoju, ki ga pri iOS poznajo le Applove lastne aplikacije. Kako kul je to, se zaveš, ko lahko zajeto sliko objaviš na Twitter ali Facebook kar iz galerije oziroma fotoaparata. In če ti ni všeč uporabniški vmesnik, si ga lahko urediš po svojem okusu!

Pomemben sestavni del Android izkušnje so tudi widgeti (namizniki, anyone?). Ti omogočajo hiter pregled pomembnih informacij, kot so novice, Twitter, Facebook, vreme, ura in aktualni vnosi v koledarju. Možna je tudi interakcija z njimi in vnos podatkov. Z enim klikom lahko posodobiš več socialnih omrežij hkrati. Zelo priročno!

Če povzamem, menim, da je Android (predvsem po nadgradnji na 2.2) zelo dober mobilni operacijski sistem, ki ima vedno več razvijalcev na svoji strani. Tudi v svetovnem merilu kaže sistemu dobro in po poročanjih število naprav že presega iOS naprave. Ne morem niti mimo pomembnega dejstva, da sta oba velika slovenska operaterja Android zagrabila z obema rokama. Organizirala sta celo vsak svoj  natečaj za razvoj slovenskih Android aplikacij. Niti nad ponudbo telefonov na našem trgu se ne morem pritoževati. Skratka scena živi!

Za konec še nekaj besed o Desiru

Brez dvoma gre za zelo dober, skoraj vrhunski telefon, ki pa me je razočaral zaradi malenkostnih napak.

O dobrih straneh Desira je na spletu že mnogo napisanega. Skoraj ni opisa, ki telefona ne bi koval med zvezde. In kako tudi ne, na papirju mu težko kaj očitaš! Omenil bi solidno izdelavo, lep design, naphanost s funkcijami in za marsikoga najbrž najlepši grafični vmesnik na telefonih sploh. Sam se ne bi branil niti nezačinjenga Froya, kot ga najdemo na Desirovem bratu Google Nexus One.

Pri pomanjkljivostih res morda gre predvsem za osebne preference, zato verjamem, da se bodo marsikomu morda zdele spodnje vrstice pikolovske. Vendar smo leta 2010 in jasno je, kaj se pričakuje od telefona najvišjega razreda! Brez teh napak bi Desire lahko bil idealni telefon, a žal ni.

Začnimo pri zaslonu. Gre za zaslon tipa AMOLED, ki so trenutno zadnji krik mode v mobilnem svetu in prinašajo neverjetne barve, kontrastno razmerje in po vrhu potrošijo ništrc energije v primerjavi z navadnimi LCD zasloni. Njihova slaba lastnost je, da na močnem soncu skoraj niso vidni. Samsung, ki zaslone proizvaja, se je na kritike že odzval in v svoje Galaxy S mobilnike vgrajuje zaslone Super AMOLED, ki združujejo vse pozitivne lastnosti in so vidljivi tudi na soncu. Kljub kritiki pa priznam, da sem lahko normalno vzhajal z AMOLED zaslonom, saj sem večino dneva znotraj hiš in ne na soncu. Poleg tega se je po spletu razširila novica, da bodo zaradi pomanjkanja zaslonov AMOLED odslej v Desire vgrajevali tudi Super LCD zaslone, ki težav z slabo vidljivostjo na soncu nimajo.

Ostanimo pri zaslonu. Za veliko bolj motečega in predvsem zaskrbljajujočega, se je izkazal digitalizator. Gre za cenen model, ki ne podpira tehnologije multitouch, kot si jo predstavljamo pod tem imenom. In res, tudi HTC termina multitouch nikjer ne omenja, govorijo le o "pinch to zoom" funkciji. Za razjasnitev predlagam, da si pogledate spodnji video. Problem takega zaslona je, da seveda ni uporaben za igranje resnejših iger, kar je še posebaj škoda, glede na relativno močan hardware (1GHz).

[youtube=http://www.youtube.com/watch?v=hVlsRCMltDg]

Najbolj moteče pri premagovanju vsakdanjika z Desirom, pa sta se zame izkazala katastrofalno slab zajem zvoka in netekoč zajem videa ob suboptimalnih svetlobnih pogojih. Sem kitarist in telefon velikokrat uporabljam za beleženje svežih idej in novih pesmi. To funkcijo na telefonih uporabljam že vse od leta 2005, ko sem kupil Nokio N70 in po vseh teh letih je Desire prvi telefon, ki tej nalogi ni kos. Število sličic na sekundo venomer niha med 15 in 24, zvok pa zajema pri 8kHz in 12kbps. Obupno!

Po vrhu bi si želel še boljši zvočnik in predvsem primernejšo namestitev le tega. Kaj mi pomaga zvočnik na zadnji strani telefona, ki je obrnjena vstran od mene? Že gledanje youtube videa je tako neprijetno brez uporabe slušalk.

In vendar, Desire je zelo dober telefon s katerim bo večina zadovoljna. Vedite le, da ni najbolj primeren za zagrete igralce mobilnih iger in hobby filmarje, posnetki so enostavno zanič. V tem primeru se morda raje pozanimajte o Samsungu Galaxy S.